Lokacija

Teharje

Izvedba

2007

Projekt

2005-2006

Natečaj

2005 (1. nagrada)

Investitor

Mestna občina Celje

Avtorji

Lena Krušec, Tomaž Krušec

Fotografije

Miran Kambič

Poslovilni objekt Teharje

Nov poslovilni objekt na teharskem pokopališču stoji na mestu stare mrliške vežice, ki jo je bilo potrebno zaradi dotrajanosti porušiti. Lokacijo na vhu manjše vzpetine sredi vaškega pokopališča odlikujejo lepi panoramski pogledi proti okoliškim krajinskim vedutam. Po eni strani tvorijo vedute proti bližnjim gorskim vrhovom eno največjih kvalitet lokacije, po drugi je poslovilni objekt obdan z vrsto večinoma slabo oblikovanih spomenikov.

Arhitekturna kompozicija različno visokih kamnitih zidov, ki obdajajo poslovilno ploščad je zasnovana tako, da onemogoča poglede proti obstoječem pokopališču in poglede obiskovalcev preko grobov usmerja proti prej omenjenim kvalitetnim naravnim vedutam. Optične vizure proti odaljenim gorskim vrhovom in vrhovom bližnih dreves tako predstavljajo bistven arhitekturni element, ki ustvarja posvečeno vzdušje pokritega poslovilnega prostora. 

Zidovi so zgrajeni iz avtohtonega peščenjaka, ki je skozi stoletja sooblikoval gradbeno strukturo celjske kotline. Iz enakega kamna je na primer zgrajen gornji cejski grad in večina pomembnejših historičnih stavb v središču Celja. Kamen, ki je na zunanjosti brušen, je v notranjosti mriških vežic pod svetlobnikom klesan tako, da ob določenem vpadnem kotu sončnih žarkov ustvarjan dolge sence po steni in tako oblikuje posebno kontemplativno atmosfero notranjega prostora. Najlepši svetlobni učineki se tako v notranjem kot tudi v zunanjem prostoru zgodijo v popoldanskih urah, ko se odvija večina pogrebnih slovesnosti.

Najbolj izpostavljen element kompozicije poslovilnega objekta predstavlja konzolna membranasta streha, ki pokriva osrednjo ploščad in tako omogoča opravljanje poslovilnih obedov tudi v slabem vremenu. Kljub legi na vrhu hriba,  je arhitekt želel zmanjšati vtis enotnega gradbenega volumna, zato dominantnost objektu omogoča samo streha, ki skoraj breztežno lebdi nad pokritim trgom, ki ga zamejuje prej opisan sistem različno visokih zidov. Streha je vpeta v betonsko jedro, ki predstavlja edini vertikalni nosilni element celotne stavbe. Na opisan način tektonska struktura stavbe predstavlja enega najpomembnejših izraznih sredstev arhitekturnega dela.

Iskrenost in ekspresija konstrukcije, ki je v sodobni arhitekturni produkciji marsikdaj zapostavljena, je tista vrlina arhitekture, ki je vitalno sooblikovala tradicijo moderne slovenske arhitekture. V delih Edvarda Ravnikarja, Savina Severja, Mirana Miheliča in mnogih drugih predstavlja konstrukcija najpomembnejši element arhitekturnega koncepta in ima moč, da brez nepotrebnih oblikovnih dodatkov postane najpomembnejše orodje za artikuliranje arhitekturnega volumna. V tej luči želi opisana zgradba ponovno vzpostaviti mentalno kontinuiteto tako imenovane ljubljanske arhitekturne šole. V poslovilnem objektu na teharskem pokopališču je prostor spomina in kontemplacije dosežen z uporabo osnovnih arhitekturnih elementov, kot so na primer tla, zid, in streha. Skupaj s poudarjanjem optičnih pogledov proti okoliškem krajinskem pejsažu in uporabo zakonitosti naravne svetlobe, se arhitekt izogne neposrednemu, literarnemu nagovoru obiskovalca, ampak skuša z abstraktnimi, arhitekturni stroki avtonomnimi elementi oblikovati posvečen ambient poslovilnega objekta.