Lokacija

Ljubljana

Izvedba

2017-2018

Projekt

2012-2017

Vabljeni natečaj

2012 (1. nagrada)

Investitor

K-HIŠA d.o.o.

Avtorji

Lena Krušec, Tomaž Krušec, Vid Kurinčič

Umetniško delo na ulični fasadi

IRWIN: Okna / Windows, 2012-2018, materiali: bron, steklo, beton, aluminij

Fotografije

Miran Kambič

K-Hiša

Volumen stavbe se ravna po omejitvah, ki jih določa veljavna urbanistična regulativa. Spodnje tri etaže spoštujejo obstoječo ulično linijo, medtem ko sta zadnji dve etaži izmaknjeni pod kotom 45 stopinj.

Stavba je izvedena kot armiranobetonski skelet s polnili iz opeke. Opisana konstrukcijska logika je vidna tudi na fasadi, ki je sestavljena iz monolitnega skeleta in polnil v obliki prefabriciranih betonskih elementov. Če monolitni del fasade sledi nosilnemu armiranobetonskemu skeletu, se prefabricirani betonski elementi nahajajo na mestih opečnatih polnil. Na ta način oblikovanje fasade neposredno odraža tektonsko zgradbo objekta.

Princip oblikovanja fasade temelji na dvogovoru med odprtinami, ki so poglobljene v volumen stavbe in tistimi, ki so poravnane s površino fasade. Relief fasadnih površin je tako definiran s pomočjo sence oziroma z odnosom med osenčenimi in osvetljenimi površinami.

Svetloba oziroma njen negativ, torej senca, ne oblikuje samo fasade, ampak je bistven tudi za razumevanje notranjosti stavbe.

Obiskovalec v notranjost vstopa skozi lesen vetrolov, ki namenoma predstavlja atmosfersko nasprotje avle, ki je v celoti izvedena iz vidnega betona. Večvišinsko avlo zaznamuje svetloba, ki v prostor vstopa iza izmaknjene in ukrivljene stene. Opazovalcu je tako onemogočen pogled na okno, ampak vidi le svetlobo, ki skozi okno prihaja v prostor. Svetloba na ta način obsije strop večvišinske avle in klop, ki se nahaja pred dvigalom.

Stavba se nahaja nasproti stavbe Meksiko arhitekta Vladimirja Šubica, ki svoje vzore išče v tipologiji dunajskih Hofov. Bolj kot za tisti čas aktualna arhitekturna tipologija, pa je za razumevanje K-HIŠE na Njegoševi potrebno razumeti odnos, ki ga s stavbnim volumnom Meksika vzpostavijo plastike kiparja Lojzeta Dolinarja.
Podobno kot sodelovanje arhitekta Šubica in kiparja Dolinarja, se tudi na nasprotni stavbi vzpostavi odnos med arhitekturo in deli umetniške skupine IRWIN. Gre za odnos, ki je bil v zadnjih nekaj desetletjih v veliki meri zapostavljen.

Dialog med umetnostjo in arhitekturo se kaže predvsem v zasnovi arhitekturnega volumna in oblikovanju fasad.
Volumen stavbe je tako zasnovan kot anonimen bel kubus, ki kot bela stena v galeriji ustvarja nevtralno ozadje za postavitev umetniških del. Gre za nekakšen navzven obrnjen princip galerijskega “white box-a”. Arhitektura se na ta način do neke mere umakne v ozadje zato, da lahko Irwinovi okvirji uokvirijo in poudarijo življenje, ki se dogaja v stanovanjih. Gibanje stanovalcev, ki se zrcali v okenskih površinah, tako postane vsebina in tema uokvirjenih slik.

Ker je arhitekturno delo vedno skupek med seboj neločljivo povezanih sestavnih delov, je ideja slik skupine Irwin prisotna v vseh plasteh predstavljenega projekta.

Kljub tesni prepletenosti dela arhitektov in umetniše skupine IRWIN, pa je meja med arhitekturo in umetnostjo jasno in nedvoumno začrtana. Stik med njima skuša biti čim bolj neposreden in “grob”. Uspešnost sodelovanja dveh umetniških zvrsti se tako skriva v ohranjanju njihove obojestranske avtonomnosti.